Na Kongresu ZBDS 2026, ki je med 16. in 18. septembrom 2026 odgovarjal na vprašanje Kdaj, če ne zdaj?, so bili med predavatelji in sodelujočimi na okroglih mizah tudi predstavniki Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani (CTK).
Direktor CTK Tilen Mandelj je poleg pozdravnega nagovora predaval na temo Konec projektne dobe? in sodeloval pri okrogli mizi The Librarians v slovenskem kontekstu, dr. Tea Romih pa je bila udeleženka okrogle mize Kompetenčni centri: od izkušnje splošnih knjižnic do modela za slovensko knjižničarstvo? Predstavljamo nekaj utrinkov predavanj s kongresa.
»Ne. Ni konec projektne dobe. Če vas je to skrbelo, lahko na tem mestu mirno odidete pomirjeni. Projektni način dela ne odhaja in prav je tako. Velik del razvoja, ki smo ga v knjižnicah naredili v zadnjih dvajsetih letih, smo naredili prav s projektnim denarjem. Pokazal bom tudi, zakaj je njihovo financiranje v interesu financerja in zakaj bo tako ostalo.
Pravo vprašanje je torej drugo, in to je vprašanje, ki me kot direktorja zares skrbi: kako naj storitve, ki smo jih razvili v okviru projektnega financiranja, preživijo in se vgradijo v redno delovanje knjižnice? Ker imajo projekti eno neprijetno lastnost. Že na dan, ko se začnejo, vemo, kdaj se bodo končali. Verjetno so eden redkih organizmov, pri katerih je datum smrti znan že ob rojstvu. Potreba uporabnika pa projektne pogodbe ne prebere in na zadnji dan ne izgine.«
Tako je v svojem predavanju z naslovom Konec projektne dobe? razložil direktor CTK Tilen Mandelj. Občinstvu je pokazal, kako naj storitve, razvite s projektnim denarjem, preživijo in postanejo del rednega delovanja knjižnice.
Že v uvodnem nagovoru je udeležence pozval, naj skozi vsa predavanja in razprave nosijo s seboj eno vprašanje: ne, kakšna naj bo vaša knjižnica čez deset let, ampak kaj mora biti knjižnica sposobna spremeniti?
Udeležil se je tudi okrogle mize, ki je potekala kot odziv na film The Librarians s poudarkom, kaj to pomeni za slovenske razmere. Mandelj je med drugim govoril o tem, da je v okviru odprte znanosti (na področjih, kot so repozitoriji, trajni identifikatorji, digitalna hramba ipd.) pomembno izpostaviti, da gre tu med drugim za infrastrukturo za odpornost.
Ko je bilo govora o glasni prepovedi, ki so jo pogosto deležne šolske in splošne knjižnice, je izpostavil, da je po drugi strani tiha selekcija lahko pereč problem. Ne umik knjige s police, ampak kaj se sploh ne kupi, kateri dogodek se »ta hip ne splača«, katera zbirka se ne postavi v ospredje? Spraševal se je tudi o tem, kje je meja med nabavno politiko in tiho selekcijo — in kako bi jo sploh izmerili?
V zaključku je poudaril, da so knjižnice v filmu, ki so pritisk preživele, imele zapisano nabavno politiko in postopek za obravnavo pritožbe uporabnika glede gradiva. Brez tega namreč odgovornost pade na posameznega knjižničarja.
