Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani (CTK), se je od nas poslovil 9. januarja 2026. Med sodelavci je bil neizmerno cenjen zaradi svoje humanosti, dobrosrčnosti, odprtosti, povezovalnosti, hudomušnosti in izjemne širine strokovnega znanja, kakršnega premore le malokdo. CTK je z njegovo smrtjo doletela nenadomestljiva izguba – njegova veličina se je raztezala tako na profesionalne sposobnosti kot na osebne karakteristike, zaradi katerih je bil izredno priljubljen med vsemi zaposlenimi, ki za njim globoko žalujejo. Uspevalo mu je tudi nekaj izrednega: čeprav se je zdelo, da živi za CTK, je bil obenem ljubeč, predan, skrben mož in oče, ki je kot prioriteto postavljal svojo družino.
Miro Pušnik je bil knjižničar in informatik, rojen leta 1963 na Črni na Koroškem. Študij je zaključil na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je postal univerzitetni inženir zootehnike in magister naravoslovno tehniške informatike. V CTK je sprva vstopil v študentskih letih kot kurir, njegova pot, ki ga je skozi različne položaje vodila vse do direktorskega mesta, pa mu je omogočila, da je spoznal vsako poro knjižnice, s katero je dihal s polnimi pljuči in skrbel za dosledno izvajanje njenega poslanstva. Direktor CTK je postal leta 2009 in to delo opravljal do svoje smrti, tako kot tudi delo predsednika Nacionalnega sveta za knjižnično dejavnost Republike Slovenije. V skoraj 20 letih direktorovanja za seboj pušča zapuščino, ki presega zidove knjižnice – z njegovim delovanjem je bilo obogateno tako področje knjižničarstva kot področje znanosti v Sloveniji.
Kot direktor CTK je na prvo mesto postavljal uporabnike knjižnice. Bil je prvi, ki je prisluhnil študentskim prizadevanjem za izboljšanje stanja čitalniških mest v Ljubljani in podaljšal odpiralni čas med izpitnim obdobjem, kar je povzročilo, da so pozneje podaljšale odpiralni čas tudi druge knjižnice in fakultete. Prisluhnil je študentskim idejam in predlogom, jih spodbujal k angažiranosti in jim ustregel v največji možni meri. Nudil jim je prostor za srečanja in organizacijo dogodkov, jeseni 2025 je odprl tudi novo čitalnico, da bi jim priskrbel več prostora za mirno učenje. CTK je pod njegovim vodstvom ustvarjala politiko odprtih vrat za vse, ki so potrebovali čitalniško mesto, prostor za raziskovanje in sestankovanje, pa tudi za tiste, ki so v zimskih mesecih potrebovali le ogret prostor. »Zaradi Mirotovih prizadevanj je CTK študentom najbolj naklonjena knjižnica in za to mu ostajamo neizmerno hvaležni,« je o njem zapisalo Študentsko društvo Iskra.
Pomembno mu je bilo, da se dialog s študenti nenehno krepi in neguje, zato se je zavzemal tudi za skupnostno upravljanje knjižnice, kar pomeni, da je uporabnike povabil k soustvarjanju programa knjižnice. Naredil je kar nekaj vizionarskih korakov pri delovanju knjižnice: z ustanovitvijo Knjižnice stvari, zbirke predmetov za izposojo, je širil meje tradicionalno opredeljenega knjižničnega gradiva, z Ustvarjalnico, učno delavnico CTK, pa je uporabnikom ponudil prostor za izobraževanje, samostojno delo in izmenjavo znanj. Njegova vizija za leto 2026 je zajemala vključevanje marginalnih skupin, kot so migranti, brezdomci in osebe z motnjo v duševnem razvoju, saj je verjel, da je knjižnica skupnostni prostor, odprt za čisto vsakogar.
Bil je goreč zagovornik odprte znanosti in komunikacije znanosti, zavzemal se je za odgovorne metrike vrednotenja znanstvenoraziskovalnega dela in vključevanje širše skupnosti v znanstvenoraziskovalno delo ter verjel v sodelovalnost odprte znanosti. Kot eden prvih v Sloveniji se je publicistično ukvarjal s svetovnim spletom; sodeloval je pri upravljanju Koalicije S; dejaven je bil v delovnih skupinah Evropskega oblaka odprte znanosti; manjkal ni niti pri aktivnostih Slovenske skupnosti odprte znanosti. CTK je pod njegovim vodstvom koordinirala projekt Spoznaj, katerega namen je uvesti načela odprte znanosti v znanstvenoraziskovalno delo, prevzela je tudi koordinacijo Mreže občanske znanosti in Odprte knjižnice: Centra za zagotavljanje kakovosti v znanstvenem komuniciranju.
Miro Pušnik nam ostaja v najlepšem spominu, njegove ogromne zapuščine pa bodo deležne tudi naslednje generacije, saj je bil njegov prispevek k znanosti in knjižničarstvu izjemen, napreden in trajnosten.
Zaposleni Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani
